Clytie

Ali: ko denar dejansko spustiš v zrak

Vedno sem bila proti petardam oz. pokanju vseh vrst. Že tiste pasje bombice, ki so jih sošolci v tretjem razredu dobili od očetov, stricev, dedkov …, in ki so jih pokali po šoli, metali pod noge ali v zabojnike za smeti, so mi šle grozljivo na živce. Takrat se je v meni zbudila žival, ki živi še danes. Še danes je moja reakcija na pokanje enaka, kot je bila takat. Pokalca bi z vso opremo in puhlo glavo naraje zabila nekam, mu nabasala petarde v rit in jih prižgala. Vsakič.

Zakaj tako burna reakcija? Enostavno ne vidim smisla in zabave v tem, da bi človek hotel sam sebi odvzeti še tisto nekaj sluha, ki mu ga bo čez par deset let itak nenormalno primanjkovalo. Ampak to ni glavni razlog, ker konec koncev mi itak dobesedno dol visi, kaj ljudje delajo sami sebi, glavni razlog so živali, s katerimi sem odraščala in so še vedno del mojega življenja. Ko sem v času petardiranja (včasih še ni bilo teh fancy zabojev iz katerih leti vse mogoče), še posebej na silvestrovo, videla njihove reakcije, njihov nepopisen strah, grozo, obup, me je res prijelo, da bi komu kaj naredila. Oni se ne morejo braniti, ni jim jaso, kaj se dogaja, da niti ne govorim, kolikokrat glasneje slišijo zvoke kot mi. Zakaj otrok ne učijo tega v šolah, zakaj jih tega ne učijo starši? Zakaj gremo v družbo, kjer je vsem popolnoma vseeno za vse? S tem si delamo neznansko škodo. V globalu. Žal.

Kakšni so starši, da spodbujajo takšno vedenje, kljub temu, da vedo, da je to nevarno (vsaj nekdaj je bilo, ko so še streljali s karbidom, pa s pravimi, ta zalenimi, petardami; sicer je tudi zdaj, kaj če kakšna zadeva odleti namesto v zrak, v katerega od blizu stoječih), nevarno je za sluh, za oči, ni da ni. V čem je fora, da bolj ko je glasno, boljše je?

Zadnjič me je prijelo, da bi to vprašala nekega mamico in očija, ki sta svojemu 3-letnemu sinku nakupila poln voziček teh super-duper škatel, ki se razstrelijo. Nikjer pa nisem videla ščitnika za otrokova ušesa (sem prepričana, da ga tudi doma nista imela). Starši, res ne mislite na otroke, ko kupujete te zadeve? Že res, da bo mali stal z odprtimi usti (še dobro, bo vsaj škoda na njegovih bobničih manjša) tistih 30 sekund, kolikor bo trajalo, ampak ne bi raje vzeli tega denarja in odšli z otrokom na celodnevni izlet, preživeli čas z njim, mu pokazali kaj resnično lepega, naravo, živali, se mu posvetili. Vse to in še več za tistih 50+ evrov, ki jih boste drugače v nekaj minutah spustili v zrak, in ki se jih otrok niti ne bo spomnil čez nekaj let, ker bo itak vsako leto enako. Vsekakor pa se bo spomnil skoraj vsakega dneva, ki mu ga bosta starša naklonila v svojem uber zaposlenem življenju, pa čeprav bi šli samo na bližnji hrib iskat štiriperesne deteljice za srečo, ali pa se bo spominjal ognjemeta, ki ga je ob novem letu priredilo mesto in so ga šli gledat z mamico in očkom (od daleč in skupaj).
Garantirano.

Pa prekrasen večer vam želim nocoj in vse lepo v 2008.
Predvsem pa srčno

Ali: kdo pravi, da ne znamo slovensko?

Takole. Ob poplavi vseh mogočih in nemogočih cvetk, ki jih mrgoli v našem vsakdanjem življenju, s(m)o na Mojstrovem forumu (Forum prevajalcev) ustvarili kratko zbirko nasvetov za boljšo uporabo nam ljubega jezika.
Uživajte!

1) Ne pišite preveč pogovorno, k’ to čist sux.
2) Vejice naj, bodo tam kamor sodijo. Obstajajo pa tudi, stavki brez
vejic.
3) Velike Začetnice Uporabljajte po Pravopisu.
4) Uporabljajte veznike, kateri so pravilni.
5) Ne pozabite občasno obnoviti pravilno uporabo rodilnika.
6) Ko omenjate dve osebe, uporabljajte dvojino.
7) Popačenke iz drugih jezikov sigurno ne pašejo v lepo slovenščino.
8 ) Predloga z in s uporabljajte v skladu z pravili.
9) Da nebi kdaj pisali skupaj besed, ki se pišejo narazen ali na sprotno.
10) Če uporabljate tujke, jih uporabljajte akvaduktno.
11) In ne prepogosto začenjati stavka z veznikom ali predlogom. Ker to ni
lepo.
12) Pri pisanju pišite tako, da bo to, kar pišete, zapisano za tiste, ki
bodo to brali, tako, kot oni pričakujejo; naj jim ne bo nerazumljivo in
nejasno, saj tako ne bodo mogli razumeti, kar bi si razumeti želeli. Pišite
jasno.
13) Pri pisanju ne uporabljajte vulgarnih izrazov, saj lahko vse zajebajo.
14) Starinske besede so bržčas zanimive in kakopak popestrijo besedilo,
vendar v preveliki meri zbog njih besedilo ne zveni dobro nego malone
nejasno.
15) Besedilo bo bolj razgibano, če v besedilu uporabljate sopomenke. Tako
besedilo je tudi pestrejše.
16) Ne menjavajte časov po nepotrebnem, saj ste s tem, ko boste tako
zapisali, naredili veliko slogovno napako.
17) Pridevnike stopnjujemo na dva načina; uporabimo bolj pravilnejšega.
18) Pomnite:za ločilom je vedno presledek,razen če je desnostično.
19) Pred oddajo tekst se enkrat prelgedamo , da izločimo tikparske napake.

20) Če boste uporabljali za prihodnjik pomožni glagol, bo bila vaša
tovarišica iz prvega razreda zelo razočarana.
21) Ali res ne gre brez pretirane rabe vprašajev in
klicajev!!!!!!!!!?!?!?!
22) Ogibajte se TZO, ker jih večina zavedenih v CRP ne pozna. OK?
23) Če ne veste, kako tvoriti mestnik, poglejte, kaj piše o njemu v
pravopisu.
24) Pazite na uporabo povratno svojilnega zaimka v vaših pisnih izdelkih.
25) V prid dobremu stilu doma vedno držite SSKJ, da preverite, zakaj je
temu tako.
26) Kar se tiče mašil, pravzaprav priporočamo, da se jih v bistvu
izogibate.
27) Če ne želite biti nejasno razumljeni, boste obvezno mogli paziti na
razlike med glagoloma hoteti in želeti, pa tudi med moči in morati.

Read my VisualDNA™ Get your own VisualDNA™

Ali: čas je naša največja dobrina

Ta kuzla mi je bila vedno uganka. Čeprav sem celo življenje imela ob sebi pse, mi je šele zadnjič potegnilo, zakaj skače kuzla v rit. Ne zato, ker bi se mudilo tebi, ampak se mudi kuzli.

Po človeško: dolžina sekunde je pač odvisna od tega, na kateri strani WC vrat si.

In tale kuzla je v zadnjih letih postala prav pošteno pasja. Vsaj zase lahko trdim tako.

Pač delam v poklicu, kjer je Mr. Deadline ‘bog i batina’, ‘tata-mata’, odrešitev in poguba.

Blog sem odprla enkrat septembra z namenom, da bom nekako pisala neke vrste dnevnik (beri bič&moan ali za puriste: za bentenje&jadikovanje), in to (13.2. -sic!) je moj dejansko prvi vpis. Zakaj ga pišem? Ker sem v neki časovni slepi ulici. Ob polnoči sem še tik pred strmoglavljenjem v posteljo preverila pošto in seveda prejela najlepši možni mail, da dobim čez kakšno urico v delo neko zadevo, ki mora biti tip-top zaključena, oddana in pri naročniku do 9h zjutraj. In zdaj čakam, da mi pade v nabiralnik. Yes!

Ampak ni mi hudega. Sama sem izbrala to delo, v njem uživam, zaradi lovljenja rokov je včasih hudo adrenalinsko in posledično prav zabavno. Da ne povem, kako je ego potem napihnjen, kot kakšna fugu riba, ko ti kaj res dobro uspe. V roku seveda.

Kar pa je seveda dvorezen meč. Ker postaneš dober in te ljudje hočejo. In je naročil vedno več. In lahko izbiraš. Seveda izbereš same zanimive projekte in si spet pri tem, da to grozno rad počneš, ampak za kakšno ceno? 12-urni delavnik vsak dan v tednu? Nič prostega časa? Sploh?

No, in tu nekje sem zdaj. Razdvojena. Obožujem svoje delo (stroka bi mi sicer pritisnila pečat deloholika), po drugi strani pa si želim, da bi mogoče imela vsaj nekaj časa zase. Če drugega ne, da lahko grem v trgovino po toaletni papir, kruh in mleko. Get the picture?

Tako da bo poleg bičin&moaninga na tem blogu moč najti tudi pot iskanje časa, pridobivanja kondicije&topljenja maščobe (ja, tudi špeh se nabira, če nimaš časa športat) … Je kdo omenil kofetkanje, kino in zmenke?

Če mi pa ob vsem tem uspe prebrat še kakšno knjigo o »time managementu«, bom pa sploh carica.

Pravkar dobivam še drugo datoteko. Jo obdelam in grem spat.

Službo bom pa jutri špricala.

Tudi najbolj pridne punce potrebujemo lepotni spanec po tako stresnih nočeh.

Tole je resno čisti začetek.

Že pri izbiri videza bloga me je mal zmedla tale widget tehnologija, da ne govorim potem o viperjih, wordpress, aksimetu in tko naprej.

Moram priznat da sem PC  (ali pa laptop) blondinka, in da sem mojim “tehnološko pismenim” prijateljem povzročila že kar nekaj sivih las. Ampak,  če mi je tole uspelo v prvem poskusu, potem ni panike, bom že vse naštudirala.

Počasi, pa ziher.

Al pa hitro. Počasi ne maram. Spoznavat take zadeve se mi zdi kot tek čez ovire. Se vi zavedate, kolikokrat treščiš s kolenom v oviro, ko jo poskusiš v šprintu preskočit? Da ne govorim o natančnem odmerjanju korakov pred tem, da bi se izognil prej omenjenemu. Pih! In ko se ti končno uspe prebiti čez vse ovire, te še vedno čaka čistina, na kateri se lahko zapleteš sam vase in se razmažeš po stezi tik pred ciljem.

Dajte mi raje štartni blok, šprinterke in naravnost stezo. Pripravljeni, pozor, zdaj!

Verjetnost, da štartaš prehitro sicer obstaja, ampak na cilj boš vseeno prišel hitreje in z manj poškodbami.

Tako mi je še vedno uspelo in tudi zdaj mi bo