15.10.2008

Na prvih bojnih črtah

Objavljeno v miks 00:59 avtor: clytie

Ali ko lahko vsak postane borec za svojo pravico

Slovenci smo čuden narod. Nekako podzavestno zatirani smo z leti pobirali vse sorte, od zagamanega, zategnjenega germanskega vpliva, do jebivetrskega, temperamentnega balkanskega, vmes pa bi se adnja letnašlo še vse sorte.
Zadnja leta pa se v značaju Slovenca pojavljajo razpoke in zgornja mešanica nenadzorovano buta na plan še in še. To je posebej vidno na asfaltnih bojiščih. Zaradi vdora tujih zaveznikov, od katerih se v zadnjih letih da nabaviti orožje z res ugodnimi krediti (ste vedeli, da je 8 od 10-ih avtomobilov v Sloveniji kupljenih na kredit?), lepe, svetleče, močne, mogočne stroje za ubijanje.
V roke smo dobili hude mašine. Niso dobre več male škatle, ki te pripeljejo od točke A do točke B z najmanjšo možno porabo, ampak konkretne živine, ki zjutraj pošteno zarjovejo, da nam zavida vsa soseska. Kar samo po sebi sploh ni slabo, če ne bi s tem čez noč izgubili nečesa drugega, znanja za upravljanje z njimi, pridobili pa smo navidezno moč, ki jo dan za dnem razkazujemo za krmili teh strojev. Surovo in nenadzorovano, po sistemu, da ima močnejši itak prednost.

Pot na delo doda k moji skupni prevoženi kilometrini približno 150 km na dan, kar niti ni malo. Ampak se ne more primerjati z bogato bero situacij, ki jih vidim in doživim vsak dan, vedno znova. Prišla sem do zaključka, da velika večina voznikov sploh nima pojma o pravilih vožnje na cesti, kaj šele da bi poznali zmogljivost svojega prevoznega sredstva, še najmanj pa znajo z njim upravljati v kritičnih situacijah. Vsaka od teh treh značilnosti lahko konkretno poseže v življenje marsikaterega udeleženca v prometu.
Včeraj na primer se je voznica s stranske poti vključevala na glavno cesto in zavijala na levo. S precejšnjo hitrostjo, ker je pač s parkirišča uspela že pošteno pognati, preden je prišla do ceste. Zavijala je levo. Se je prej prepričala, če se ji z leve kdo približuje? Ne. Piči ravno čez cesto je bila njena izbrana taktika. Še dobro, da imam hude reflekse in odlično koordinacijo. Drugače bi jo verjetno konkretno razlomila, ko bi treščila vanjo. In takih primerov je milijon. Ljudje sploh ne gledajo (o nepoznavanju desnega pravila niti ne bi).

Druga stvar je recimo razvrščanje v križiščih in zavijanje. Če v križišču obstajajo trije pasovi, en za levo, drugi za naravnost in tretji za desno, bo ogromno junakov srednji pas (ki je ponavadi vedno manj obremenjen) uporabilo za zavijanje desno ali levo in s tem seveda naredilo prekršek, po možnosti do smrti prestrašilo kakšno tetko, ki takega manevra ni pričakovala, in na koncu od pravilno razvrščenih voznikov zahtevajo, da jih »spustijo noter«. Nekateri imajo še celo toliko jajc, da vozniku grozijo, če takoj ne da prednosti njihovi visokosti. In na koncu se itak vedno pricjazijo na cilj mogoče minutko ali dve hitreje od ostalih kretenov, ki so pridno upoštevali prometne predpise.
Taki ponavadi tudi ne opazijo pešcev ali kolesarjev. Verjetno bi jim v sveto pločevino z jasnega neba udarila strela, če bi slučajno kdaj ustavili pred prehodom za pešce, ko so ti že na njem. Če ne podrejo kakšnega keglja, oddrvijo naprej, vijugajo z desnega na levi pas, izsiljujejo … Ponavadi zato, da že čez pol minute obstanejo pred rdečo lučjo. V primeru, da jo upoštevajo. So tudi kamikaze, ki se zapodijo tudi skozi rdečo. Kaj pa drugega.

Vožnja me sprošča. Zelo. V vožnji uživam. Najboljše misli se mi utrnejo med vožnjo. Ko mi je hudo, se usedem v avto in odpeljem. Zgoraj opisani borci pa mi uničujejo moj prostor užitka. Zaradi njih se počutim kot ameriški vojak v Vietnamu, ki nikoli ni vedel, od kje ga bo zadelo in kaj ga bo zadelo. Če se bo z naloge vrnil mrtev ali samo napol živ.
Ampak se ne dam. Ob takih priložnostih se v meni zbudi kolerik. Za nekaj sekund, ko divja adrenalin. Takrat se pridna mucka spremeni v zver.

Kitty

Potem pa se spet potopim v zen stanje in odpeljem naprej.

Ceste so bojišče.
Vsaj tak občutek sem dobila, ko se vozim po naši dežlici.
Zato še toliko raje upoštevam prometne predpise in pravila varne vožnje. Krasen občutek, ko pešec cel frapiran ugotovi, da si celo ustavil, da bo lahko prečkal cesto. Rada dajem prednost zatiranim v prometu in se nasmejem tistim, ki ponavadi nasmeha niso vredni, ko celi živčni trobijo za mano, češ: “Baba glupa, itak. Pojma nima! Za koji k*** je morala zdej ustavit temu idiotu. On lahko počaka, meni se pa mudi …”.

Včasih pa so taki res vredni samo ene geste.

Sredincek

Just because I can!

  • Share/Bookmark