15.10.2008

Na prvih bojnih črtah

Objavljeno v miks 00:59 avtor: clytie

Ali ko lahko vsak postane borec za svojo pravico

Slovenci smo čuden narod. Nekako podzavestno zatirani smo z leti pobirali vse sorte, od zagamanega, zategnjenega germanskega vpliva, do jebivetrskega, temperamentnega balkanskega, vmes pa bi se adnja letnašlo še vse sorte.
Zadnja leta pa se v značaju Slovenca pojavljajo razpoke in zgornja mešanica nenadzorovano buta na plan še in še. To je posebej vidno na asfaltnih bojiščih. Zaradi vdora tujih zaveznikov, od katerih se v zadnjih letih da nabaviti orožje z res ugodnimi krediti (ste vedeli, da je 8 od 10-ih avtomobilov v Sloveniji kupljenih na kredit?), lepe, svetleče, močne, mogočne stroje za ubijanje.
V roke smo dobili hude mašine. Niso dobre več male škatle, ki te pripeljejo od točke A do točke B z najmanjšo možno porabo, ampak konkretne živine, ki zjutraj pošteno zarjovejo, da nam zavida vsa soseska. Kar samo po sebi sploh ni slabo, če ne bi s tem čez noč izgubili nečesa drugega, znanja za upravljanje z njimi, pridobili pa smo navidezno moč, ki jo dan za dnem razkazujemo za krmili teh strojev. Surovo in nenadzorovano, po sistemu, da ima močnejši itak prednost.

Pot na delo doda k moji skupni prevoženi kilometrini približno 150 km na dan, kar niti ni malo. Ampak se ne more primerjati z bogato bero situacij, ki jih vidim in doživim vsak dan, vedno znova. Prišla sem do zaključka, da velika večina voznikov sploh nima pojma o pravilih vožnje na cesti, kaj šele da bi poznali zmogljivost svojega prevoznega sredstva, še najmanj pa znajo z njim upravljati v kritičnih situacijah. Vsaka od teh treh značilnosti lahko konkretno poseže v življenje marsikaterega udeleženca v prometu.
Včeraj na primer se je voznica s stranske poti vključevala na glavno cesto in zavijala na levo. S precejšnjo hitrostjo, ker je pač s parkirišča uspela že pošteno pognati, preden je prišla do ceste. Zavijala je levo. Se je prej prepričala, če se ji z leve kdo približuje? Ne. Piči ravno čez cesto je bila njena izbrana taktika. Še dobro, da imam hude reflekse in odlično koordinacijo. Drugače bi jo verjetno konkretno razlomila, ko bi treščila vanjo. In takih primerov je milijon. Ljudje sploh ne gledajo (o nepoznavanju desnega pravila niti ne bi).

Druga stvar je recimo razvrščanje v križiščih in zavijanje. Če v križišču obstajajo trije pasovi, en za levo, drugi za naravnost in tretji za desno, bo ogromno junakov srednji pas (ki je ponavadi vedno manj obremenjen) uporabilo za zavijanje desno ali levo in s tem seveda naredilo prekršek, po možnosti do smrti prestrašilo kakšno tetko, ki takega manevra ni pričakovala, in na koncu od pravilno razvrščenih voznikov zahtevajo, da jih »spustijo noter«. Nekateri imajo še celo toliko jajc, da vozniku grozijo, če takoj ne da prednosti njihovi visokosti. In na koncu se itak vedno pricjazijo na cilj mogoče minutko ali dve hitreje od ostalih kretenov, ki so pridno upoštevali prometne predpise.
Taki ponavadi tudi ne opazijo pešcev ali kolesarjev. Verjetno bi jim v sveto pločevino z jasnega neba udarila strela, če bi slučajno kdaj ustavili pred prehodom za pešce, ko so ti že na njem. Če ne podrejo kakšnega keglja, oddrvijo naprej, vijugajo z desnega na levi pas, izsiljujejo … Ponavadi zato, da že čez pol minute obstanejo pred rdečo lučjo. V primeru, da jo upoštevajo. So tudi kamikaze, ki se zapodijo tudi skozi rdečo. Kaj pa drugega.

Vožnja me sprošča. Zelo. V vožnji uživam. Najboljše misli se mi utrnejo med vožnjo. Ko mi je hudo, se usedem v avto in odpeljem. Zgoraj opisani borci pa mi uničujejo moj prostor užitka. Zaradi njih se počutim kot ameriški vojak v Vietnamu, ki nikoli ni vedel, od kje ga bo zadelo in kaj ga bo zadelo. Če se bo z naloge vrnil mrtev ali samo napol živ.
Ampak se ne dam. Ob takih priložnostih se v meni zbudi kolerik. Za nekaj sekund, ko divja adrenalin. Takrat se pridna mucka spremeni v zver.

Kitty

Potem pa se spet potopim v zen stanje in odpeljem naprej.

Ceste so bojišče.
Vsaj tak občutek sem dobila, ko se vozim po naši dežlici.
Zato še toliko raje upoštevam prometne predpise in pravila varne vožnje. Krasen občutek, ko pešec cel frapiran ugotovi, da si celo ustavil, da bo lahko prečkal cesto. Rada dajem prednost zatiranim v prometu in se nasmejem tistim, ki ponavadi nasmeha niso vredni, ko celi živčni trobijo za mano, češ: “Baba glupa, itak. Pojma nima! Za koji k*** je morala zdej ustavit temu idiotu. On lahko počaka, meni se pa mudi …”.

Včasih pa so taki res vredni samo ene geste.

Sredincek

Just because I can!

  • Share/Bookmark

31.12.2007

Kanonade

Objavljeno v miks 09:41 avtor: clytie

Ali: ko denar dejansko spustiš v zrak

Vedno sem bila proti petardam oz. pokanju vseh vrst. Že tiste pasje bombice, ki so jih sošolci v tretjem razredu dobili od očetov, stricev, dedkov …, in ki so jih pokali po šoli, metali pod noge ali v zabojnike za smeti, so mi šle grozljivo na živce. Takrat se je v meni zbudila žival, ki živi še danes. Še danes je moja reakcija na pokanje enaka, kot je bila takat. Pokalca bi z vso opremo in puhlo glavo naraje zabila nekam, mu nabasala petarde v rit in jih prižgala. Vsakič.

Zakaj tako burna reakcija? Enostavno ne vidim smisla in zabave v tem, da bi človek hotel sam sebi odvzeti še tisto nekaj sluha, ki mu ga bo čez par deset let itak nenormalno primanjkovalo. Ampak to ni glavni razlog, ker konec koncev mi itak dobesedno dol visi, kaj ljudje delajo sami sebi, glavni razlog so živali, s katerimi sem odraščala in so še vedno del mojega življenja. Ko sem v času petardiranja (včasih še ni bilo teh fancy zabojev iz katerih leti vse mogoče), še posebej na silvestrovo, videla njihove reakcije, njihov nepopisen strah, grozo, obup, me je res prijelo, da bi komu kaj naredila. Oni se ne morejo braniti, ni jim jaso, kaj se dogaja, da niti ne govorim, kolikokrat glasneje slišijo zvoke kot mi. Zakaj otrok ne učijo tega v šolah, zakaj jih tega ne učijo starši? Zakaj gremo v družbo, kjer je vsem popolnoma vseeno za vse? S tem si delamo neznansko škodo. V globalu. Žal.

Kakšni so starši, da spodbujajo takšno vedenje, kljub temu, da vedo, da je to nevarno (vsaj nekdaj je bilo, ko so še streljali s karbidom, pa s pravimi, ta zalenimi, petardami; sicer je tudi zdaj, kaj če kakšna zadeva odleti namesto v zrak, v katerega od blizu stoječih), nevarno je za sluh, za oči, ni da ni. V čem je fora, da bolj ko je glasno, boljše je?

Zadnjič me je prijelo, da bi to vprašala nekega mamico in očija, ki sta svojemu 3-letnemu sinku nakupila poln voziček teh super-duper škatel, ki se razstrelijo. Nikjer pa nisem videla ščitnika za otrokova ušesa (sem prepričana, da ga tudi doma nista imela). Starši, res ne mislite na otroke, ko kupujete te zadeve? Že res, da bo mali stal z odprtimi usti (še dobro, bo vsaj škoda na njegovih bobničih manjša) tistih 30 sekund, kolikor bo trajalo, ampak ne bi raje vzeli tega denarja in odšli z otrokom na celodnevni izlet, preživeli čas z njim, mu pokazali kaj resnično lepega, naravo, živali, se mu posvetili. Vse to in še več za tistih 50+ evrov, ki jih boste drugače v nekaj minutah spustili v zrak, in ki se jih otrok niti ne bo spomnil čez nekaj let, ker bo itak vsako leto enako. Vsekakor pa se bo spomnil skoraj vsakega dneva, ki mu ga bosta starša naklonila v svojem uber zaposlenem življenju, pa čeprav bi šli samo na bližnji hrib iskat štiriperesne deteljice za srečo, ali pa se bo spominjal ognjemeta, ki ga je ob novem letu priredilo mesto in so ga šli gledat z mamico in očkom (od daleč in skupaj).
Garantirano.

Pa prekrasen večer vam želim nocoj in vse lepo v 2008.
Predvsem pa srčno :)

ognjemet

  • Share/Bookmark

15.03.2007

Mini me

Objavljeno v miks 08:29 avtor: clytie

Read my VisualDNA Get your own VisualDNA™

  • Share/Bookmark

13.02.2007

Ko ti kuzla skače v rit

Objavljeno v miks 02:56 avtor: clytie

Ali: čas je naša največja dobrina

Ta kuzla mi je bila vedno uganka. Čeprav sem celo življenje imela ob sebi pse, mi je šele zadnjič potegnilo, zakaj skače kuzla v rit. Ne zato, ker bi se mudilo tebi, ampak se mudi kuzli.

Po človeško: dolžina sekunde je pač odvisna od tega, na kateri strani WC vrat si.

In tale kuzla je v zadnjih letih postala prav pošteno pasja. Vsaj zase lahko trdim tako.

Pač delam v poklicu, kjer je Mr. Deadline ‘bog i batina’, ‘tata-mata’, odrešitev in poguba.

Blog sem odprla enkrat septembra z namenom, da bom nekako pisala neke vrste dnevnik (beri bič&moan ali za puriste: za bentenje&jadikovanje), in to (13.2. -sic!) je moj dejansko prvi vpis. Zakaj ga pišem? Ker sem v neki časovni slepi ulici. Ob polnoči sem še tik pred strmoglavljenjem v posteljo preverila pošto in seveda prejela najlepši možni mail, da dobim čez kakšno urico v delo neko zadevo, ki mora biti tip-top zaključena, oddana in pri naročniku do 9h zjutraj. In zdaj čakam, da mi pade v nabiralnik. Yes!

Ampak ni mi hudega. Sama sem izbrala to delo, v njem uživam, zaradi lovljenja rokov je včasih hudo adrenalinsko in posledično prav zabavno. Da ne povem, kako je ego potem napihnjen, kot kakšna fugu riba, ko ti kaj res dobro uspe. V roku seveda.

Kar pa je seveda dvorezen meč. Ker postaneš dober in te ljudje hočejo. In je naročil vedno več. In lahko izbiraš. Seveda izbereš same zanimive projekte in si spet pri tem, da to grozno rad počneš, ampak za kakšno ceno? 12-urni delavnik vsak dan v tednu? Nič prostega časa? Sploh?

No, in tu nekje sem zdaj. Razdvojena. Obožujem svoje delo (stroka bi mi sicer pritisnila pečat deloholika), po drugi strani pa si želim, da bi mogoče imela vsaj nekaj časa zase. Če drugega ne, da lahko grem v trgovino po toaletni papir, kruh in mleko. Get the picture?

Tako da bo poleg bičin&moaninga na tem blogu moč najti tudi pot iskanje časa, pridobivanja kondicije&topljenja maščobe (ja, tudi špeh se nabira, če nimaš časa športat) … Je kdo omenil kofetkanje, kino in zmenke?

Če mi pa ob vsem tem uspe prebrat še kakšno knjigo o »time managementu«, bom pa sploh carica.

Pravkar dobivam še drugo datoteko. Jo obdelam in grem spat.

Službo bom pa jutri špricala.

Tudi najbolj pridne punce potrebujemo lepotni spanec po tako stresnih nočeh. ;)

  • Share/Bookmark

21.09.2006

OK, OK

Objavljeno v miks 21:11 avtor: clytie

Tole je resno čisti začetek.

Že pri izbiri videza bloga me je mal zmedla tale widget tehnologija, da ne govorim potem o viperjih, wordpress, aksimetu in tko naprej.

Moram priznat da sem PC  (ali pa laptop) blondinka, in da sem mojim “tehnološko pismenim” prijateljem povzročila že kar nekaj sivih las. Ampak,  če mi je tole uspelo v prvem poskusu, potem ni panike, bom že vse naštudirala.

Počasi, pa ziher.

Al pa hitro. Počasi ne maram. Spoznavat take zadeve se mi zdi kot tek čez ovire. Se vi zavedate, kolikokrat treščiš s kolenom v oviro, ko jo poskusiš v šprintu preskočit? Da ne govorim o natančnem odmerjanju korakov pred tem, da bi se izognil prej omenjenemu. Pih! In ko se ti končno uspe prebiti čez vse ovire, te še vedno čaka čistina, na kateri se lahko zapleteš sam vase in se razmažeš po stezi tik pred ciljem.

Dajte mi raje štartni blok, šprinterke in naravnost stezo. Pripravljeni, pozor, zdaj!

Verjetnost, da štartaš prehitro sicer obstaja, ampak na cilj boš vseeno prišel hitreje in z manj poškodbami.

Tako mi je še vedno uspelo in tudi zdaj mi bo :)

  • Share/Bookmark